Psi pogosto niso zgolj naši ljubljenčki, temveč marsikje zasedajo mesto pomembnega družinskega člana. Njihova vloga danes presega zgolj družbo in igro – lahko so naša varna baza, vir opore in tolažbe. Teorija navezanosti pojasnjuje, zakaj je vez med človekom in psom tako globoka ter zakaj je bolečina ob njihovi izgubi primerljiva z izgubo bližnje osebe. Članek združuje osebne izpovedi, psihološke teorije in raziskave, ki razkrivajo, kako močno se prepletata človeška in pasja duša.
Vloga psov se je v zadnjem stoletju močno spremenila, kar je vplivalo tudi na odnos med skrbniki in njihovimi štirinožnimi spremljevalci. Danes so psi naši družinski člani, zato se v strokovni rabi vse pogosteje uporablja izraz »companion animal« namesto »pet« (ljubljenček), pri čemer prvi zajema tudi psihološki koncept navezanosti in poudarja vzajemnost v odnosu. Njihovo globoko vez lepo ponazarjajo tudi odgovori udeležencev iz moje raziskave, izvedene leta 2024. Udeleženci raziskave so po izgubi psa med drugim odgovarjali na vprašanje: »Kako bi opisali svojo povezanost s psom?«
- To je kot član družine. Kot bi bila ena dodatna oseba. Ko jo izgubiš, je kar težko.
- Jaz dejansko nisem bila sama, ker je bil on vedno z mano. Je bil moja senca. On je točno vedel, kdaj se slabo počutim. Midva sva vse vedela eden za drugega, vse.
- Naš pes je bil družinski član.
- Njegova pripadnost do mene je bila izredna. Res izredna.
Je navezanost s psom zares lahko enako močna kot s človekom?
Raziskave jasno kažejo, da lastniki doživljajo močno čustveno povezanost s svojimi psi ter uživajo v njihovi družbi. Raziskave opozarjajo, da ima vez med človekom in njegovim psom številne skupne značilnosti z medosebnimi odnosi, v določenih primerih pa odnos s psom prinaša celo globlji občutek naklonjenosti, tolažbe in varnosti.
V psihološki literaturi poteka nenehna razprava, ali vez s psom dejansko ustreza kriterijem Bowlbyjeve teorije navezanosti. Ta izhaja iz predpostavke, da človek teži k oblikovanju močne čustvene vezi z drugo osebo, hkrati pa ponuja okvir za razumevanje stisk, kot so tesnoba, jeza in depresija, ki se lahko pojavijo ob ločitvi od te osebe. Mary Ainsworth je z eksperimentom Strange Situation opredelila tri stile navezanosti (varen, ambivalenten in izogibajoč), ki sta jih Main in Solomon dopolnili še s četrtim – neorganiziranim.
Danes vemo, da stil navezanosti, ki ga posameznik oblikuje v otroštvu, vpliva na kakovost odnosov v odrasli dobi – ne le v partnerskih, prijateljskih in delovnih povezavah, temveč tudi v odnosih z živalmi. Tako kot pri medosebnih odnosih je lahko tudi odnos človek–žival zaznamovan z varnim, tesnobnim ali izogibajočim stilom navezanosti.
Ta spoznanja so pomembna, saj potrjujejo, da odnos s psom odraža posameznikov širši vzorec navezanosti, enak tistemu, ki se izraža v stikih z drugimi ljudmi. Prav zato lahko žalovanje po smrti psa doseže intenzivnost, primerljivo z izgubo bližnje osebe. Če je bil lastnik na svojega psa ambivalentno ali izogibajoče navezan, je verjetnost intenzivnejšega in bolj bolečega žalovanja večja kot pri varni navezanosti. Posledično se lahko pojavijo tudi izrazitejše čustvene stiske, kar pa je povsem razumljivo – saj je njihova vez nezavedno prepletena z življenjskimi vzorci navezanosti, ki jih posameznik nosi s seboj in ki lahko posledično kasneje vplivajo tudi na njegovo duševno zdravje. Pri osebi z ambivalentnim stilom navezanosti na psa se po soočenju z izgubo lahko pojavijo vedenja, kot so intenzivna stiska, težave pri ločevanju od predmetov, ki so pripadali psu, idealizacija odnosa s psom, globoki občutki krivde ter močna želja po ohranjanju spomina na psa.
Vsekakor pa je potrebno omeniti, da na odnos s psom vplivajo tudi številni drugi dejavniki – od kulturnih razlik, spola, starosti, časa, ki ga lastnik preživi s psom, dolžine skupnega življenja do tega, ali lastnik svojega psa dojema kot otroka in podobno.
V stiski se marsikdaj pogosteje obrnemo na svojega psa kot na bližnjega
Izsledki raziskav kažejo, da lahko tako pes kot tudi bližnja oseba predstavljata »varno zavetje« in s tem pomemben vir tolažbe, varnosti in opore ter na drugi strani delujeta kot »varna baza«, ki posameznika spodbuja k raziskovanju, tveganju, razvoju samozavesti, večji čustveni regulaciji in odpornosti. Empirični dokazi tako potrjujejo, da občutka varnosti ne zagotavlja le človek, temveč tudi pes, zaradi česar ga lahko utemeljeno obravnavamo kot potencialno figuro navezanosti.
Ena izmed raziskav je namreč pokazala, da so se v stiski posamezniki pogosteje obrnili na svojega psa kot na starše, sorojence, otroke ali celo najboljše prijatelje. Edina izjema so bili partnerji, k njim so se v stiski zatekli pogosteje kot k psom. Poleg tega pa močneje kot so bili posamezniki povezani s svojim psom, večja je bila verjetnost, da so prav pri njem poiskali tolažbo in oporo.
Ko se zavedamo, kako močna je lahko navezanost med človekom in psom, lahko tudi lažje sprejmemo proces žalovanja ob njihovi izgubi ter hkrati še bolj cenimo vsakdanjo bližino, ki nam jo prinašajo. To spoznanje nas uči, da odnos s psom ni nekaj samoumevnega, ampak dragocena vez, ki nam prinaša veliko dobrega.
Ste se soočili z bolečo izgubo svojega psa ali drugega hišnega ljubljenčka? Tukaj sem, da vam ponudim podporo.
_______
Viri
Barnard-Nguyen, S., Breit, M., Anderson, K. A., & Nielsen, J. (2016). Pet loss and grief: Identifying at-risk pet owners during the euthanasia process. Anthrozoös, 29(3), 421-430.
Blazina, C., Boyra, G., & Shen-Miller, D. S. (2011). The psychology of the human-animal bond (pp. 203-224). New York, NY, USA:: Springer.
Boyraz, G., & Bricker, M. E. (2011). Pet loss and grief: An integrative perspective. In The psychology of the human-animal bond: A resource for clinicians and researchers (pp. 383-401). New York, NY: Springer New York.
Čopi, T. (2025). Doživljanje izgube: primerjava žalovanja ob smrti psa in bližnje osebe (Magistrsko delo, Fakulteta za uporabne družbene študije).
Eckerd, L. M., Barnett, J. E., & Jett-Dias, L. (2016). Grief following pet and human loss: Closeness is key. Death Studies, 40(5), 275-282.
Keefer, L. A., Landau, M. J., & Sullivan, D. (2014). Non‐human support: Broadening the scope of attachment theory. Social and Personality Psychology Compass, 8(9), 524-535.
Kurdek, L. A. (2009). Pet dogs as attachment figures for adult owners. Journal of Family Psychology, 23(4), 439.
Main, M., & Solomon, J. (1990). Procedures for identifying infants as disorganized/disoriented during the Ainsworth Strange Situation. Attachment in the preschool years: Theory, research, and intervention, 1, 121-160.
Meehan, M., Massavelli, B., & Pachana, N. (2017). Using attachment theory and social support theory to examine and measure pets as sources of social support and attachment figures. Anthrozoös, 30(2), 273-289.
Naik, S. P., Batool, S. S., & Muqaddas, N. (2024). Dynamics of attachments: proximity maintenance and separation distress in pelt’s remarkably bright creatures. International Premier Journal of Languages & Literature, 2(2), 124-143.
Smolkovic, I., Fajfar, M., & Mlinaric, V. (2012). Attachment to pets and interpersonal relationships: Can a four-legged friend replace a two-legged one?. Journal of European Psychology Students, 3(1), 15-23.
Uccheddu, S., De Cataldo, L., Albertini, M., Coren, S., Da Graça Pereira, G., Haverbeke, A., … & Pirrone, F. (2019). Pet humanisation and related grief: Development and validation of a structured questionnaire instrument to evaluate grief in people who have lost a companion dog. Animals, 9(11), 933.
Waters, E., Hamilton, C. E., & Weinfield, N. S. (2000). The stability of attachment security from infancy to adolescence and early adulthood: General introduction. Child development, 71(3), 678-683.